Vprašanje ubijanja
Vprašanje ubijanja je zelo občutljivo. Za praktikante smo postavili stroge zahteve, da ne bi smeli odvzeti življenja. Ubijanje je absolutno prepovedano v vseh ortodoksnih metodah kultivacije, ne glede na to ali pripadajo Buda–šoli, Tao–šoli, Čimen–šoli ali kateri drugi – to je zagotovo. Ker so posledice ubijanja zelo resne, moramo o tem govoriti podrobno. V originalnem budizmu, se je ubijanje v glavnem nanašalo na odvzemanje človeškega življenje, kar je bilo najresnejše dejanje. Kasneje je tudi ubijanje velikih sesalcev, velikih domačih živali ali relativno velikih živali, pojmovano kot nekaj zelo resnega. Zakaj je v krogih kultivatorjev vprašanje ubijanja od nekdaj obravnavano tako resno? V preteklosti se je v budizmu verjelo, da bodo življenja, ki niso bila predvidena, da bi umrla, če bodo ubita, postala izgubljene duše in tavajoči duhovi. Nekdaj so izvajali obrede, da bi se duše takih ljudi osvobodilo bede. Brez takih uslug, bi te duše trpele zaradi žeje in lakote, obstajajoč v strašni situaciji. Tako se je nekoč govorilo v budizmu.
Mi verjamemo, da kadar nekdo nekomu stori kaj žalega, mu mora v zameno dati veliko svojega De. S tem običajno mislimo na jemanje stvari, ki pripadajo drugim in podobno. Ko pa se nenadoma prekine življenje, se ne glede na to ali je to žival ali kakšno drugo bitje, generira zelo veliko karme. V preteklosti se je ubijanje v glavnem nanašalo na odvzemanje človeškega življenja, kar proizvede veliko količino karme. Vendar niti ubijanje drugih običajnih življenj ne predstavlja manjšega greha in prav tako neposredno generira karmo. Kar zadeva praktikanta, se mu tekom kultivacije na vsakem posameznem nivoju daje nadloge. Vse prihajajo od tvoje karme in so tvoje lastne nadloge, postavljene na različne nivoje, da ti služijo za izboljšanje samega sebe. Dokler boš popravljal svoj šinšing, jih boš sposoben prebroditi. Če pa bi bila naenkrat vsa ta karma natovorjena nate, kako bi to prestal? S tvojim nivojem šinšinga, tega ne bi mogel vzdržati. To bi ti morda preprečilo, da se naprej kultiviraš.
Mi smo ugotovili, da ko se oseba rodi, se znotraj določenega obsega kozmičnega prostora istočasno rodi mnogo „njih”. Vse zgledajo enako, nosijo isto ime, počnejo podobne stvari, zato se tudi njih lahko pojmuje kot del celovitega bitja. Zadeva, ki se tu zgodi je, da če eden od njih (kot v primeru drugih velikih živali) nenadoma umre, morajo ostali, v drugih dimenzijah, nadaljevati svojo usojeno življenjsko pot, in imajo še naprej mnogo let življenja, in bo ta mrtva oseba v situaciji brezdomca, ostajajoč in lebdeč v prostoru vesolja. V preteklosti je bilo morda to opisano kot kako izgubljene duše in tavajoči duhovi trpe od lakote, žeje in drugih stvari. To bi lahko bila resnica. Mi smo, v vsakem primeru prepoznali strašno situacijo v kateri se ta oseba muči, zato ker mora počakati svojo končno usodo, ko bo vsak njen del, v vsaki dimenziji, končal svojo življenjsko pot. Dalj ko to traja, boj ona trpi. Bolj ko trpi, več karme proizvede njeno trpljenje, ta pa se nalaga na telo njenega ubijalca. Predstavljajte si koliko karme se na ta način dobi? To smo sprevideli z nadnaravnimi močmi.
Tudi sledečo situacijo smo opazovali: Ko se oseba rodi, profil njenega celotnega življenja obstaja v določeni dimenziji. Z drugimi besedami, vse tisto, kar bo počela v različnih fazah svojega življenja, obstaja tu. Kdo je priredil njegovo življenje? To so očitno naredila inteligentna bitja iz višjih nivojev. Na primer, v naši običajni človeški družbi, ko se oseba rodi, živi v določeni družini, obiskuje določeno šolo in, ko odraste, dela na določenem delovnem mestu. Tekom dela, ki ga opravlja, vzpostavlja razne družbene stike. Z drugimi besedami, na ta način se načrtuje videz celotne družbe. Če pa tako življenje naenkrat umre, in to ni v skladu z originalnim, specifičnim aranžmajem in se stvari spremenijo, višje bitje tega ne bo pozabilo tistemu, ki je uničil aranžma. Razmislite, kot praktikanti, se mi želimo kultivirati proti visokim nivojem, vendar, če življenje z visokega nivoja ne oprosti ubijalcu, ali se bo lahko on še naprej kultiviral? Nivoji nekaterih učiteljev niso visoki kot je nivo bitja, ki naredilo aranžmaje – zato bo tudi njegov učitelj kaznovan in degradiran na nižji nivo. Le razmislite. Ali je to navadna manjša težava? Pomeni, da se bo nekomu, ki je ubil, zelo težko kultivirati.
Med praktikanti Falun Dafe bi lahko bili tudi tisti, ki so bili udeleženi v vojnah. Te vojne so stanja, ki so nastala iz velikih kozmičnih sprememb v celoti in vi ste bili le en element v teh okoliščinah. Če se človeške aktivnosti ne bi dogajale pod vplivom kozmičnih sprememb, se takšna stanja v človeški družbi ne bi zgodila, niti se ne bi imenovala kozmične spremembe. Takšni dogodki se dogajajo v skladu s velikimi kozmičnimi spremembami, zato zanje niste v celoti odgovorni. Tisto o čemer tu razpravljamo je karma, katera nastane kot rezultat slabih dejanj osebe, zaradi lastne koristi, zadovoljevanja lastnih interesov ali nečesa drugega v zvezi z samo osebo. Pomeni, da če nekaj vključuje spremembe širšega pomena in pomembne spremembe v družbi, to ni tvoja krivda.
Ubijanje lahko prinese ogromno karmo. Marsikdo se bo vprašal: „Glede na to, da doma jaz kuham, kaj bo moja družina jedla, če ne smem ubijati živali?” To specifično vprašanje ni moja skrb, ker jaz ne svetujem običajnim ljudem kako naj žive običajno življenje, temveč predavam Fa praktikantom. Kar zadeva to, kako se morate opredeliti do konkretnih vprašanj, presodite sami v skladu z Dafo. Storite tako kot mislite, da je primerno. Običajni ljudje bodo počeli kar se jim zahoče in to je njihova stvar; ne more biti vsakdo pravi kultivator. Praktikant pa mota slediti višji standard, zato tukaj predstavljam zahteve le do praktikantov.
Poleg človeških bitij in živali, tudi rastline predstavljajo življenje. V drugih dimenzijah, se vsa materija pojavlja v obliki življenja. Ko tvoje Tretje oko doseže nivo Fa vida, boš odkril, da ti vse, vključujoč kamenje, zidove in vse kar vidiš, govori in te pozdravlja. Morda se bo kdo vprašal: „Zrnje in zelenjava, ki jo jemo tudi predstavlja življenje. Tu so tudi muhe in komarji v hiši. Kaj storiti?” Precej neprijetno je ko te poleti piči komar, ti pa bi moral le gledati kako te piči, brez reakcije. Prav tako ne bi smel ubiti muhe, ki si jo zagledal na svoji hrani, kako jo onesnažuje. Povem vam, da se ne sme kar tako vzeti življenja, brez dobrega razloga. Vendar prav tako ne smemo postati pretirano uvidevne dobričine, večno osredotočeni na malenkosti, pazeč na vsak korak in v strahu, da ne bi pohodili mravlje. Zdi se mi, da bi bilo tako življenje prenaporno. Ali ni to še ena navezanost? Morda res ne boš pohodil mravlje, ko previdno poskakuješ sem in tja, a si kljub temu brezobzirno pobil veliko mikroorganizmov. Na mikroskopskem nivoju je veliko še manjših življenj, vključujoč mikrobe in bakterije – morda si pohodil tudi te in jih ubil. V tem primeru, bi morda morali prenehati živeti. Mi ne želimo postati takšni ljudje, saj to naredi kultivacijo nemogočo. Moramo se osredotočiti na širši pogled in se kultivirati na časten in dostojanstven način.
Kot človeška bitja imamo pravico do ohranjanja človeškega življenja. Zato mora naše življenjsko okolje ustrezati človeškim potrebam. Ne moremo namerno poškodovati in odvzeti življenja, vendar pa se obenem ne smemo preveč omejevati z malenkostmi. Na primer, zelenjava in zrnje, tudi predstavljata življenje. Ne moremo prenehati jesti in piti zato, ker je živo, saj kako bi se tedaj kultivirali? Treba je gledati z višje perspektive in širše. Na primer, ko hodiš, se ti lahko na poti pojavijo mravlje ali insekti, in pri tem izgubijo življenje. Ker jih nisi namerno ubil, so morda morali umreti. V svetu organizmov in mikroorganizmov obstaja tudi vprašanje ekološkega ravnovesja – preveč primerkov neke vrste povzroča težave. Zato se moramo kultivirati na časten in dostojanstven način. Ko so v hiši muhe ali komarji, jih lahko preženemo ali postavimo mrežo, da jim preprečimo vstop. Občasno se jih ne da pregnati in jih je potrebno ubijati. Če bodo pikali in škodili ljudem v njihovem življenjskem okolju, jih je vsekakor treba pregnati. Če jih je nemogoče pregnati, ne moremo gledati kako pikajo. Kot praktikantu, tebe ne motijo in si nanje imun, vendar člani tvoje družine niso kultivatorji temveč običajni ljudje za katere obstaja problem nalezljivih bolezni. Ne moremo dovoliti, da komar piči našega otroka v lice.
Dal vam bom primer. Obstaja zgodba o Sakyamuniju v njegovih zgodnjih letih. Nekega dne se je Sakyamuni pripravljal, da bi se okopal v gozdu, zato je nekega učenca poprosil, da mu očisti korito. Učenec je šel k koritu in ga našel polnega žuželk, ki so gomazele v njem – žuželke bi poginile, če bi očistil kad. Učenec se je vrnil k Sakyamuniju, in dejal: „Korito je polno žuželk.” Sakyamuni mu odgovoril, ne da bi ga pogledal: „Pojdi in očisti korito.” Učenec se je vrnil h koritu, vendar ni vedel kako naj ga umije, ne da bi pobil žuželke. Ponovo se je vrnil k Sakyamuniju, z besedami: „Učitelj, korito je polno žuželk. Če ga umijem, bodo žuželke poginile.” Sakyamuni ga je pogledal in dejal: „Kar sem te prosil, da narediš je, da umiješ korito.” Učenec je nenadoma doumel in nemudoma odšel umit korito. Ta zgodba sporoča načelo: Ne se na treba prenehati kopati, zaradi tega ker so žuželke, niti zaradi komarjev ne smemo iskati drugega prostora za življenje, kot si tudi ne moremo zategniti zanke okrog vratu in prenehamo jesti in piti, ker sta zelenjava in zrnje živa. Ne sme biti tako. Moramo uravnotežiti odnos med tema dvema in se kultivirati dostojanstveno. V redu je dokler namerno ne ogrožamo življenj. Obenem pa morajo ljudje imeti ljudski življenjski prostor in življenjske pogoje, in to je treba ohranjati. Človeška bitja morajo ohranjati lastna življenja in živeti normalno.
V preteklosti so nekateri lažni čigong–mojstri govorili: „Življenje se sme odvzeti prvega ali petnajstega januarja po Kitajskem luninem koledarju.” Nekateri so celo trdili, da je v redu ubijati dvonoge živali, kot da ne predstavljajo življenja. Ali ubijanje prvega in petnajstega januarja ne pojmuje kot odvzemanje življenja? Mar to pomeni, da je to le kopanje zemlje? Nekatere lažne čigong–mojstre je moč prepoznati po njihovem govoru in vedenju ali iz tistega kar pravijo in kar želijo. Vsi čigong–mojstri, ki dajejo take izjave so običajno obsedeni z zlim duhom. Bodite pozorni na to, kako čigong–mojster, ki je obseden z duhom lisice je piščanca - ko ga požira, bi se reklo, da ne želi izpljuniti niti kosti.
Ubijanje ne le, da prinaša veliko karme, temveč vključuje tudi vprašanje usmiljenja. Mar naj ne bi mi, kot praktikanti, bili usmiljeni? Ko se bo oglasilo naše usmiljenje, bomo verjetno videli in začutili, da vsa živa bitja trpe, da vsi trpe. Ti občutki bodo prišli na plan.
Vprašanje mesne prehrane
Prehrana z mesom je prav tako občutljivo vprašanje, vendar prehranjevanje z mesom ne predstavlja ubijanja. Čeprav se vsi že dolgo učite Fa, mi od vas nismo zahtevali, da prenehate jesti meso. Mnogi čigong–mojstri, vam čim pridete na njihovo predavanje, pravijo, da morate nehati jesti meso. Morda boste pomislili: „Nisem še mentalno pripravljen, da bi naenkrat prenehal jesti meso.” Morda je doma za obed pečen piščanec ali pražena riba. Čeprav dišita dobro, jih ti ne smeš jesti. Enako je s kultivacijo v religijah, ki prisiljujejo praktikante, da se prenehajo hraniti z mesom. Konvencionalne prakse v Buda–šoli in nekatere prakse v Tao–šoli pravijo enako in prepovedujejo prehranjevanje z mesom. Mi od vas tega ne zahtevamo, vendar to delimo enako stališče. Kakšna je potem naša zahteva? Ker v naši praksi Fa kultivira praktikanta, to pomeni, da bodo nekatere situacije nastale iz njegovega gonga in Fa. Tekom kultivacije, bodo različni nivoji proizvedli različna stanja. Nekega dne ali morda po mojem današnjem predavanju, bo pri nekaterih morda nastopilo tako stanje; ne bodo mogli jesti mesa – da jim bo od njegovega vonja slabo in, če ga bodo pojedli, jih bo sililo na bruhanje. Nihče te ne sili, niti sam sebe ne smeš siliti, da ne bi jedel mesa – to pride samo od sebe. Ko prispeš na ta nivo, ne boš mogel jesti mesa, saj je to odraz tvojega gonga. Če ne glede na to poješ meso, boš resnično bruhal. Ker različni nivoji prinašajo različne situacije, vsi veterani med našimi praktikanti vedo, da se bo tekom kultivacije v Falun Dafi zgodila ta situacija. Nekateri praktikanti imajo veliko potrebo in veliko navezanost na mesno prehrano – običajno jedo precej mesa. Ko je drugim od mesa slabo, njim ni, in ga vseeno lahko jedo. Kaj storiti, da bi se odstranilo to navezanost? Nekoga bo, ko poje meso, zabolel trebuh, če pa se bo mesa vzdržal, bolečin ne bo. Ko se zgodi taka situacija, pomeni, da ne smete več jesti mesa. Ali to pomeni, da naši praktikanti od sedaj nimajo več opravka z mesom? Ne pomeni. Kako naj obravnavamo to vprašanje? Odpor do mesa prihaja iz notranjega sveta. Kakšen je namen? Izvajanje kultivacije v svetiščih prisiljuje osebo, da ne je mesa. To ima, enako kot odpor do mesa, ki se pojavlja v naši praksi, cilj da odstrani željo po mesu in navezanost na mesno prehrano.
Če v posodi ni mesa, nekateri ljudje niti nočejo jesti takega obroka. To je želja vsakodnevne osebe. Nekega jutra, ko sem šel mimo stranskega vhoda v Park zmage v Čangčunu, je iz parka prišla trojica, glasno govoreč. Eden pravi: „Kakšen je to čigong v katerem se niti mesa ne sme jesti? Prej bi se odrekel desetih let življenje, kot mesa!” Kakšna močna želja je to! Razmislite, mar te želje ne bi morali odstraniti? Zagotovo bi jo morali. Tekom kultivacije se mora odvreči raznorazne želje in navezanosti. Preprosto rečeno, če se želja po mesu ne odstrani, mar to ne pomeni, da se nismo osvobodili navezanosti? Kako naj nekdo takšen konča kultivacijo? Pomeni, da dokler je nekaj navezanost, je to potrebno odstraniti. Vendar to ne pomeni, da nikdar več ne bo jedel mesa. Odrekanje mesni prehrani ni samo po sebi cilj – cilj je, ne imeti to navezanost. Če se v času, ko ne moreš jesti mesa osvobodiš navezanosti, ga boš kasneje morda lahko ponovno jedel in meso ti takrat s svojim vonjem ne bo več izzvalo slabosti, in tudi njegov okus ne bo grozen. Takrat, ne bo več pomembno, če boš jedel meso.
Ko boš ponovno lahko jedel meso, ne bo več niti tvoje navezanosti, niti tvoje potrebe po mesu. Vendar pa se bo morda zgodila velika sprememba, da ti meso ne bo več vabljivo okusno. Če ga bodo doma pripravili, ga boš jedel skupaj s svojo družino; če ga ne bodo pripravili, ga ne boš pogrešal; in če ga boš jedel, ti ne bo okusno. To je scenarij, ki se bo odigral. Vendar je izvajanje kultivacije med običajnimi ljudmi precej zapleteno. Če ti bodo doma stalno pripravljali meso, ti bo po nekem času zopet postalo okusno. Takšni zasuki se bodo dogajali tudi v prihodnje, ponavljajoč se mnogokrat tekom celotne kultivacije. Nenadoma mesa spet ne boš mogel jesti. Ne smeš ga jesti kadar ga ne moreš. Če ga boš pojedel, boš bruhal. Počakaj, ko boš ponovno lahko jedel meso in sledi naravnemu toku. Jesti ali ne jesti meso ni samo po sebi namen – bistvo je v tem, da se odstrani navezanost.
Naša šola Falun Dafe omogoča hiter napredek. Dokler boš popravljal svoj šinšing, se boš hitro prebijal skozi nivoje. Nekateri ljudje tudi drugače niso zelo odvisni od mesa, in jih ne skrbi ali je v obroku meso. Oni bodo potrebovali nekaj tednov, da presežejo to navezanost. Nekaterim bosta potrebna mesec, dva, tri ali celo pol leta. Razen v izjemnih primerih, ni potrebno več kot eno leto, da se ponovno začne jesti meso. To se dogaja zato, ker je danes meso postalo glavna sestavina človeške prehrane. Ne glede na to, pa profesionalni praktikanti v svetiščih ne smejo jesti mesa.
Poglejmo kako budizem gleda na mesno prehrano. Najzgodnejši originalni budizem ni prepovedoval mesa. Ko je Sakyamuni vodil svoje učence v gozd, da bi se kultivirali skozi težave, ni bilo pravila, ki bi prepovedovalo mesno prehrano. Zakaj ne? Zato, ker je bila takrat, ko je Sakyamuni, pred 2.500 leti predaval svojo Darmo, človeška družba zelo nerazvita. Nekateri kraji so imeli poljedelstvo, medtem ko drugi niso; obdelovalne zemlje je bilo malo, in povsod so bili gozdovi. Žitarice so bile izjemno redke in jih je bilo malo. Človeška bitje so pravkar izplavala iz primitivne družbe, živela so pretežno od lova, zato je bilo meso v mnogih krajih glavna hrana. Da bi človeške navezanosti opustili čim bolj je mogoče, je Sakyamuni svojim pripadnikom prepovedal imeti kakršnekoli materialne dobrine in materialna bogastva, ter jih povedel s seboj, da beračijo za hrano. Jedli so, kar jim je bilo dano, ker kot praktikanti niso mogli izbirati hrane, ki pa je lahko vsebovala tudi meso.
V originalnem budizmu je obstajala prepoved nekaterih vrst hrane - Hun85. Hun izvira iz originalnega budizma, dandanes pa zadeva prepoved mesne prehrane. Pravzaprav Hun v tistem času ni prepovedoval mesa, temveč živila kot so čebula, česen in ingver. Zakaj so bila ta živila Hun? Dandanes tega mnogi svečeniki ne morejo razumljivo pojasniti. Ker se večina od njih ne kultivira resnično, jim veliko tega ni razumljivo. Tisto, o čemer je poučeval Sakyamuni se je imenovalo „zapovedi, koncentracija, modrost”. Zapovedi zajemajo opuščanje vseh želja običajnih ljudi. Koncentracija pomeni, da se praktikant kultivira v popolni kontemplaciji, s sedenjem s prekrižanimi nogami v meditaciji – mora biti v popolni kontemplaciji. Vse kar moti kontemplacijo, se je v kultivaciji pojmovalo kot resno motnjo. Tisti, ki je jedel čebulo, česen ali ingver, ima močan zadah. V tistem obdobju so svečeniki običajno meditirali v podzemni jami ali v gozdu, tako da jih je sedem ali osem posedlo v krogu. Če bi nekdo predhodno jedel nekaj takega, bi bil rezultat dražeč vonj, ki bi vplival na druge, medtem ko sede v kontemplaciji, ter jih resno motil pri meditaciji. Tako je nastalo to pravilo; takšna hrana je pojmovana kot Hun, zato je bila prepovedana. Številnim bitjem, ki se vzgajajo v telesu, so takšni močni vonji odbojni. Čebula in ingver lahko stimulirata tudi poželenje in preveč konzumiranja ustvarja navado. Zato so bili pojmovani kot Hun.
V preteklosti, potem ko so dosegli zelo visok nivo kultivacije in vstopu v stanje Odprtega gonga ali Pol–odprtega gonga, so mnogi svečeniki tudi razumeli, da ta pravila za kultivacijo niso zares bistvena. Če se neko navezanost lahko opusti, potem tisto na kar se nanaša nima več vpliva – navezanost je tisto kar predstavlja motnjo. Zato so tudi resni svečeniki iz preteklosti razumeli, da vprašanje mesne prehrane ni ključno. Ključno je, ali se lahko odstrani navezanost. Če nekdo nima navezanosti, je v redu, da je vse s čimer lahko napolni trebuh. Ker se svečeniki v samostanih od nekdaj kultivirajo na ta način, so mnogi od njih navajeni na to. Poleg tega to ni več preprosto pravilo, temveč pisni predpis svetišča, da se mesa na splošno ne sme jesti. Tako so se ljudje navadili na takšen način kultivacije. Omenimo svečenika Jigonga86, ki so ga proslavila literarna dela. Svečeniki ne smejo jesti mesa, vendar ga je on jedel in na ta način postal poznan. Pravzaprav je, glede na to, da je bil pregnan iz svetišča Ling Jin in je bilo to vprašanje fizičnega preživetja, iskanje hrane zanj seveda postalo njegova glavna skrb. Da bi napolnil želodec je jedel vse do česar se je lahko dokopal. Dokler je lahko potolažil svojo lakoto, ni imel navezanosti na nobeno vrsto hrane, niti ga ni zanimalo kaj je. Na svojem nivoju kultivacije, je on spoznal to načelo. Dejansko je Đigong le enkrat ali dvakrat pojedel meso, vendar je, ko so slišali za svečenika, ki je meso, piscem pričela delovati domišljija. Bolj je tema šokantna, bolj bo zanimala bralce. Književna dela iščejo izvor v življenju, vendar ga presežejo; tako so ga pisci naredili popularnega. Pravzaprav, ko je navezanost odstranjena, ni več pomembno kaj nekdo je, da bi napolnil želodec.
V jugovzhodni Aziji in v južnih delih Kitajske kot sta provinci Guangdong in Guangši, nekateri budisti laiki v pogovoru sami sebe ne imenujejo budisti, ker jim to zveni preveč staromodno. Pravijo, da jedo budistično hrano ali da so vegetarijanci, kar sugerira, da so budisti–vegetarijanci. Oni kultivacijo Bude razumejo kot nekaj povsem enostavnega. Kako lahko vegetarijanska prehrana nekomu omogoči, da vzgoji Budo? Vsakdo ve, da je mesna prehrana le ena človeška navezanost, ena želja – je le navezanost, ki jo je treba opustiti. Vegetarijanstvo odstranjuje le to eno navezanost. Za opustiti ostajajo zavist, tekmovalna mentaliteta, navezanost na samozadovoljnost, potreba po bahanju in mnoge druge navezanosti. Kako bi se lahko le z opustitvijo navezanosti na mesno prehrano vzgojilo Budo? To ni pravilno razmišljanje. 85 Hun – prepovedana hrana v budizmu 86 Jigong – poznani budistični svečenik iz obdobja južne Song dinastije (1127 – 1279 n.š) Po vprašanju hrane, poleg mesa, oseba ne sme biti navezana niti na druge vrste hrane. To velja tudi za ostale stvari. Nekateri ljudje pravijo, da jim je všeč neka konkretna vrsta hrane, kar je prav tako želja. Ko doseže določen nivo kultivacije, praktikant nima več te navezanosti. Seveda se naš Fa predava na zelo visokem nivoju, in predava se s povzemanjem različnih nivojev. Nemogoče je takoj narediti ta korak. Praviš, da se ti nekaj je, vendar, ko v tvoji kultivaciji resnično pride čas, da se osvobodiš te navezanosti, tega ne boš več mogel jesti. Če boš to jedel, ne bo okusno ali ne bo imelo pravega okusa. Ko sem hodil v službo, je kantina v podjetju poslovala z izgubo in je kasneje propadla. Po zaprtju, so si vsi sami prinašali kosilo v službo. Kuhati zjutraj je bilo zapleteno in izčrpavajoče. Včasih sem kupil dve obarjene žemljice in košček tofuja v sojini omaki. To je bilo dokaj preprost obrok, vendar ga jesti stalno, tudi ni dobro, saj se mora tudi ta navezanost odstraniti. Čim sem ponovno videl tofu, mi je bilo slabo in ga nisem več mogel jesti; to se je dogajalo zato, da bi mi preprečilo razviti navezanost. Seveda se to dogaja, ko se doseže določen nivo kultivacije. Začetnik v kultivaciji tega ne občuti tako.
Buda–šola ne dopušča uživanja alkohola. Ste kdaj videli Budo držati pletenko z vinom? Ne. Pojasnil sem, da kdo morda ne bo mogel jesti mesa, vendar, ko se bo tekom kultivacije med običajnimi ljudmi osvobodil te navezanosti, mu ne bo povzročalo težav, če ga bo ponovno jedel. Po prenehanju pitja alkohola, pa se ga ne sme ponovno piti. Mar nima praktikant v svojem telesu gonga? Različne oblike gonga in nekatere nadnaravne moči se kažejo na površini telesa, in so vse neomadeževane. Čim popiješ alkohol, bodo vse v trenutku zapustile telo. V delčku sekunde na tvojem telesu ne bo ostalo nič, ker se bojijo tega vonja. Zares je nagnusno, če se tega navadiš, ker lahko uporaba alkohola osebo naredi neprisebno. Zakaj je v nekaterih kultivacijskih praksah Velikega Taa potrebno, da se pije alkohol? Ker te ne vzgajajo glavne duše (džu juenšen), in alkohol služi za to, da glavna duša izgubi zavest.
Nekateri ljubijo alkohol kot lastno življenje; nekateri uživajo v pitju alkohola; nekateri so celo zastrupljeni z uživanjem alkohola, zato se brez alkohola ne morejo niti dotakniti svoje posode z rižem – oni ne morejo brez alkohola. Kot praktikanti, mi ne smemo biti taki. Uporaba alkohola definitivno povzroča odvisnost. To je želja, ki stimulira človeške živce zadolžene za odvisnost – več se pije, bolj se postaja odvisen. Dajmo, razmislimo: kot praktikanti, mar se ne bi morali te navezanosti osvoboditi? Tudi ta navezanost se mora odstraniti. Nekdo bo pomislil: „To je nemogoče, ker sem jaz odgovoren za animacijo klientov.” Ali: „Odgovoren sem za realizacijo poslovnih kontaktov. Brez pijače je težko sklepati posle.” Rekel bi, da ni nujno tako. Običajno, ko se sklepa posel, posebno s tujci, lahko naročiš gazirano pijačo, nekdo bo naročil mineralno vodo, in nekdo pivo. Nihče te ne bo silil piti alkohol - sam izbiraš svojo pijačo in piješ kolikor želiš. To se posebno redko dogaja med visoko izobraženimi osebami. Običajno je tako.
Tudi kajenje je navezanost. Nekateri pravijo, da jih kajenje osvežuje, vendar jaz temu pravim slepitev samega sebe. Ko je utrujen od dela ali od pisanja članka, možak želi narediti čik-pavzo. Ko pokadi cigareto, občuti, da ga je osvežila. Pravzaprav to ni resnica – tako se počuti, ker je naredil odmor. Človeški um je sposoben ustvariti tako privid kot tudi zablodo – prevaro, kateri bo kasneje verjel, da občutiš kako kajenje osvežuje. Vendar kajenje tega ne more, zato tudi nima tega učinka. Kajenje ne daje ničesar dobrega človeškemu telesu. Nekomu, ki je bil dolgo kadilec, bo zdravnik pri obdukciji ugotovil, da so njegove traheje in pljuča popolnoma črni.
Mar mi praktikanti ne želimo očistiti svojih teles? Mi moramo neprestano prečiščevati svoje telo, konstantno napredujoč k višjim nivojem. Če kljub temu to še naprej vnašaš v svoje telo, mar ne greš v smer nasprotno od naše? Poleg tega, to predstavlja močno željo. Nekateri ljudje vedo, da to ni dobro a ne morejo prenehati. Vendar dovolite, da vam povem, da teh ne vodijo pravilne misli, zato jim na tak način ne bo lahko prenehati. Kot praktikant, poskusi to obravnavati kot navezanost, katere se je treba rešiti in poskusi prenehati. Vsem, ki se zares želijo kultivirati svetujem, da pustijo kajenje in jamčim uspeh. V času seminarja, v polju v katerem se nahajamo, nihče ne pomišlja na kajenje. Če želiš prenehati, jamčim, da ti bo šlo od rok, in ko boš ponovno prižgal cigareto, ne bo imela pravega okusa. Isti učinek bo nastal, ko se prebere to predavanje v knjigi. Seveda, če te ne zanima kultivacija, se mi ne bomo ukvarjali s teboj. Mislim pa, da ti, kot praktikant, moraš prenehati. Enkrat sem dal takšen primer: Ali si kadarkoli videl Budo ali Taa kako sedi s cigareto v ustih? Mar bi se kaj takega lahko zgodilo? Sedaj, ko si praktikant, kaj je tvoj cilj? Mar ne bi moral nehati? Zato pravim, da če se želiš kultivirati, moraš opustiti kajenje. Kajenje škodi tvojemu telesu in pri tem predstavlja željo – je pravo nasprotje tistega, kar je potrebno našim praktikantom.
Zavist
Ko predavam Fa, pogosto omenjam vprašanje zavisti. Zakaj? Ker se zavist na Kitajskem zelo močno izraža. Tako močna je, da je postala nekaj naravnega in se je ljudje ne zavedajo več. Zakaj imajo Kitajci tako močno zavist? To ima svoj izvor. Kitajski narod je bil v preteklosti pod velikim vplivom konfucianizma, zato je razvil introverten značaj. Ko so jezni ali srečni, tega ne pokažejo. Verjamejo v zadržanost in potrpljenje. Ker smo navajeni na tak način, je cel naš narod razvil tak introverten značaj. Vsekakor ima to svoje prednosti, kot je odsotnost potrebe, da se pokaže notranja moč. Vendar ima tudi svoje slabosti in lahko povzroči negativne stranske učinke. Posebno v tem Obdobju konca Darme, so negativni vidiki postali opaznejši, in lahko pospešijo krepitev zavisti. Ko nekdo objavi dobre novice o sebi, drugi v hipu postanejo zavistni. Nekateri se boje omeniti svoje nagrade ali zasluge v službi in podobno iz straha, da bo drugim neprijetno, ko zvedo novice. Zahodnjaki to imenujejo „orientalna zavist” ali „azijska zavist”. Celotna azijska regija je bolj ali manj taka, zahvaljujoč vplivu kitajskega konfucianizma. To se posebno močno izraža na Kitajskem.
Ta zavist je na nek način povezana z absolutnim egalitarizmom k kateremu se je prej težilo. Na koncu koncev, če se zruši nebo, bomo umrli vsi; vsi morajo biti enako udeleženi v dobrem; vsakomur mora plača zrasti enako, ne glede na to, da lahko le določen odstotek delavcev dobi povišanje. Ta način razmišljanja, v katerem se z vsakim ravna na enak način, se zdi pošten, vendar kako so lahko ljudje isti v resničnosti? Dela, ki jih opravljajo so različna, njihovi položaji so različni in s tem tudi njihove odgovornosti. V tem vesolju obstaja načelo da brez izgube ni dobitka. Da bi dobil, moraš izgubiti. Med običajnimi ljudmi, se razume, da ni možno dobiti tistega, kar ni zasluženo: če delaš več, boš več zaslužil; če delaš manj, boš zaslužil manj. Večji napor vložiš, več zaslužiš, da se ti povrne. Absolutni egalitarizem, ki je bil nekoč popularen, je zastopal tezo, da so vsi rojeni enaki, in da je post–natalno življenje tisto, kar nas spreminja. Ugotavljam, da je ta izjava preveč absolutna in vse, kar je absolutno, je napačno. Zakaj se nekateri rojevajo ženskega in nekateri moškega spola? Zakaj si niso vsi podobni eni drugim? Ljudje se ne rojevajo enaki, saj se nekateri rojevajo bolni in hendikepirani. Z visokih nivojev se vidi, da celotno človeško življenje leži v drugi dimenziji. Kako bi lahko bili enaki? Vsi ljudje žele biti enaki, vendar če nekaj ni že vnaprej urejeno kot del tvojega življenja, kako se lahko reče, da si enak? Vsi ljudje ne morejo biti enaki.
Značaj ljudi na Zahodu pa je, če ga primerjamo, ekstroverten. Pri njih se jasno vidi kdaj so srečni ali jezni. To ima svoje prednosti, vendar ima tudi svoje slabosti, kot je pomanjkanje zadržanosti. Zahodnjaški in azijski temperamenta izhajata iz različnih mentalitet, zato v praksi vodita k različnim rezultatom. Če Kitajca pohvali šef ali je obravnavan dobro s strani nadrejenih, drugim to ni pogodu. Če kdo dobi večji bonus, bi bilo zanj bolje, da ga na skrivaj vtakne v žep, da drugi ne izvedo. Dandanes je težko biti vzoren delavec. Če si vzoren delavec, se bo do tebe pričakovalo, da zgodaj zjutraj prihajaš na delo in odhajaš pozno domov. Drugi bodo sarkastično rekli: „Ker si ti dober delavec, mi pa nismo, zakaj vsega ne narediš sam?” Težko je biti dober človek.
V drugih deželah je prav nasprotno. Ko vidi, da je danes dobro delal, bo šef zaposlenemu dal dodatek. Ta bo veselo pred drugimi preštel bankovce in se pohvalil, da mu je šef dal toliko in toliko denarja. On lahko to radostno pove drugim, brez neprijetnih posledic. Ko se na Kitajskem zgodi, da nekdo zasluži dodatek, mu bo šef celo dejal naj ga skrije, da ga drugi ne vidijo. V zahodnih deželah, če otrok brez napake reši test, teče srečen domov in vzklika: „Dobil sem petico! Dobil sem petico!” Otrok bo tekel vse do doma. Soseda bo odprla vrata in rekla: „Dobro opravljeno, Tom! Priden fant!” Drugi sosed bo odprl okno: „Hej, Džek, uspelo ti je! Dober dečko.” Ko bi se to zgodilo na Kitajskem, bi nastala katastrofa. „Dobil sem petico! Dobil sem petico”, otrok iz šole teče domov. Še preden bi odprl vrata, sosed doma že začenja godrnjati: „Kaj je tu tako genialnega, ker si dobil petico? Bahaš se?! Kdo pa ni dobil petice?” Dva različna pristopa proizvajata različne rezultate. To lahko prebudi zavist. Ko gre nekomu dobro, je drugim nelagodno, namesto da bi bili srečni zanj. Takšne težave lahko nastanejo.
Leta nazaj je Kitajska vsilila politiko absolutnega egalitarizma, kar je pokvarilo način razmišljanja ljudi in njihove vrednote. Dal vam bom konkreten primer. V službi nekdo čuti, da drugi niso sposobni tako kot on; vse kar naredi on, je narejeno dobro. Sebe ima za izjemnega. Pri sebi si misli: „Jaz sem sposoben za šefa ali direktorja te tovarne ali celo za nekaj več. Zdi se mi, da bi lahko bil tudi ministrski predsednik.” Njegov šef morda tudi misli, da je on zares sposoben in da lahko doseže vse. Tudi kolegi morda menijo, da je on sposoben in talentiran. Vendar pa morda obstaja druga oseba v njegovi delovni skupini ali z njim deli pisarno, ki pa je nesposobna narediti karkoli. Vseeno, ta nesposobna oseba nekega dne namesto njega dobi napredovanje, in celo postane njegov nadrejeni. To ga tako vrže iz psihološkega ravnovesja, da zelo vznemirjen in precej ljubosumen, teka okrog in govori o tem.
Pripovedujem vam o načelu, ki ga običajni ljudje ne morejo razumeti. Lahko misliš, da si dober v vsem, vendar ne moreš dobiti tistega kar želiš, ker zate to ni bilo tako usojeno. Tisti tam ni sposoben ničesar, vendar pa je njemu usojeno in lahko bo dobil kar želi. Na ta način bo napredoval. Ne glede na to kaj si o tem mislijo običajni ljudje, to je le vidik običajnih ljudi. Iz perspektive višjega življenja, razvoj človeške družbe napreduje po določeni zakonitosti razvoja – zato tisto, kar nekdo počne v življenju ni urejeno v skladu z njegovimi zmožnostmi. Budizem verjame v načelo karmičnega vračanja. Življenje človeka se vnaprej aranžira v skladu z njegovo karmo. Ne glede na to kako sposoben si, če nimaš De, morda v tem življenju ne boš imel ničesar. Ti morda misliš, da tisti drugi ni dober za nič, vendar ima on veliko De. On lahko postane visok funkcionar in si prisluži bogastvo. Vsakodnevna oseba tega ne more uvideti, pa vedno verjame, da mora početi točno tisto kar je sposobna. Zato se vse življenje, ranjenega srca, bori in tekmuje. Je zagrenjena, ogorčena in izčrpana in v vsem najde nepravičnost. Ker ne more jesti in spati kot je treba, je žalostna in razočarana. Ko ostari je slabega zdravja in pojavljajo se raznorazne bolezni.
Zato se praktikanti ne bi smeli vesti tako. Praktikant bi moral slediti naravnemu toku stvari. Če ti nekaj pripada, tega ne boš izgubil; če ti nekaj ne pripada, tega ne boš dobil niti s tekmovalnostjo in prepirom. Seveda to ni absolutno. Če bi bilo absolutno, ne bi obstajalo vprašanje izvajanja slabih dejanj. Z drugimi besedami obstajajo dejavniki nestabilnosti. Vendar si ti, kot praktikant, zaščiten z Učiteljevim Fašenom, tako da drugi ne morejo vzeti tistega kar ti pripada. Pomeni, da mi verjamemo, da je potrebno slediti naravnemu toku stvari. Včasih se ti zdi, da bi nekaj moralo biti tvoje in tudi drugi pravijo, da je tvoje, vendar dejansko ni. Ti morda verjameš da je, vendar se bo pokazalo, da ni. To bo razkrilo ali lahko sprejmeš tako stanje. Če ne moreš, je to navezanost. Ta metoda se uporablja, da se osvobodiš navezanosti na lasten interes. To je bistvo. Ker običajni ljudje ne razumejo tega načela, tekmujejo in se borijo za lastne interese.
Med običajnimi ljudmi je zavist zelo izražena, opazna pa je tudi v krogih kultivatorjev. Med različnimi šolami čigonga ni spoštovanja, kot „tvoja šola je dobra” ali „njegova šola je dobra”. Privoščijo si pozitivne in negativne komentarje. Z mojega gledišča, so vse na nivoju zdravljenja in ohranjanja zdravja. Med temi medsebojno zanikanimi šolami, jih večina pripada k kaotičnim praksam ali k tistim, ki temeljijo na obsedenosti z duhom ali živaljo, tistim, ki ne cenijo šinšing. Nekdo je morda vadil čigong preko dvajset let pa ni razvil nadnaravnih moči, medtem, ko jih je nekdo drug dobil takoj na začetku. Prvi bo to imel za nepravično: „Vadim že dvajset let in nisem razvil nadnaravnih moči, on pa jih je. Kakšne nadnaravne moči je dobil?” Ta možak se bo razsrdil: „On je obseden z duhom ali živaljo in ima kultivacijsko norost!” Medtem, ko čigong–mojster predava, si nekdo v publiki morda nespoštljivo misli: Kakšen je on čigong–mojster? Nimam želje poslušati kar govori.” Ta čigong–mojster morda res ne zna govoriti tako dobro kot on, vendar je to kar predava nekaj kar pripada samo njegovi šoli. Tisti drugi se uči vsega in obiskuje vse seminarje in ima kup diplom. Seveda takšna oseba ve veliko in več od čigong–mojstra. A čemu to? To je še vedno izključno zdravljenje in ohranjanje zdravja. Bolj, ko se polniš, bolj bodo informacije, ki jih dobivaš škodljive in kompleksnejše, zato bo tudi kultivacijo težje izvajati. Vse je pomešano. Prava šola kultivacije uči, da se mora slediti eno pot, in da se z nje ne sme skreniti. To se dogaja tudi med pravimi praktikanti, ker vzajemno nespoštovanje, tekmovalnost in prepir z drugimi lahko privedeta do zavisti.
Povedal vam bom zgodbo. V knjigi Kanonizacija bogov87, Šen Gongbao88 ugotavlja, da je Jiang Ziya star in nesposoben. Vendar Nebeški praoče zaupa Jiang Ziyu podeljevanje naziva nesmrtnikom. Šen Gongbao zato postane zavisten in si misli: „Zakaj je njemu zaupano, da podeljuje nazive nesmrtnikom? Jaz sem tako silen, da bi lahko svojo odsekano glavo vrnil sebi na ramena. Zakaj meni ni zaupana ta naloga?” Bil je tako ljubosumen, da je vedno povzročal težave Jiang Ziyu.
Prvobitni budizem iz Sakyamunijevega časa je cenil nadnaravne moči. Dandanes se v budizmu nihče več ne drzne omenjati nadnaravnih moči. Če omeniš nadnaravne moči, te bodo označili z oznako "kultivacijska norost". Kakšne nadnaravne moči? Sploh jih nočejo priznati. Zakaj? Dandanes celo svečeniki ne vedo za kaj pri nadnaravnih močeh sploh gre. Sakyamuni je imel deset glavnih učencev, med katerimi se je za Mujianliana89 govorilo, da je prvi v nadnaravnih močeh. Sakyamuni je imel tudi učenke in med njimi je bila Lianhuase90 prva v nadnaravnih močeh. Isto je bilo tudi, ko je budizem prispel na Kitajsko. Skozi zgodovino je bilo mnogo odličnih svečenikov. Ko je Bodidarma prišel na Kitajsko, je jahal na stebelcu trsja, da je prečkal reko. Kljub temu so tekom zgodovine nadnaravne moči vse bolj zavračane in porinjene ob stran. Glavni razlog je ta, da starejši svečeniki in starešine svetišč, niso nujno imeli velikih prirojenih kakovosti. Čeprav so bili starešine in starejši svečeniki, so to kljub vsemu pozicije običajnih ljudi. Tudi oni so praktikanti, in nič več kot poklicni praktikanti. Vi kultivacijo izvajate doma, kot amaterji. Ali bo nekdo uspel v kultivaciji je odvisno izključno od vzgajanja srca. Enako velja za vse brez najmanjše razlike. Vendar pa mlajši svečenik, ki kuha in kuri morda nima slabe prirojene kakovosti; bolj se mlajši svečenik muči, lažje mu je doseči Odpiranje gonga. Udobneje živi, težje je starejšemu svečeniku doseči stanje Odpiranja gonga, glede na to, da obstaja vprašanje transformacije karme. Mlajši svečenik dela naporno in neutrudno; on bo hitreje odplačal svojo karmo in se razsvetlil. Morda bo nekega dne nenadoma dosegel Odpiranje gonga. S tem Odpiranjem gonga, razsvetljenjem ali pol–razsvetljenjem, se bodo pojavile njegove nadnaravne moči. Vsi svečeniki v samostanu, ga bodo prihajali kaj spraševat in vsi ga bodo spoštovali. Vendar starešini samostana to ne bo ustrezalo: „Kako sem lahko jaz še naprej starešina? Kakšno prosvetljenje – tale ima kultivacijsko norost. Vrzite ga ven.” In tako hram izžene mladega svečenika. Sčasoma se nihče v kitajskem budizmu ne drzne več omeniti nadnaravnih moči. Veste kako velike nadnaravne moči je imel Đigong. Lahko je premaknil debla z gore E'mei 91 in pometal polena iz vodnjaka, enega za drugim. Vseeno je bil na koncu izgnan iz hrama Ling Yin. 87 Kanonizacija bogov – delo klasične kitajske književnosti 88 Šen Gongbao – ljubosumni lik iz Kanonizacije bogov 89 Mucijenlijen – eden od desetih glavnih učencev Bude Sakjamunija 90 Lijenhaus – ena od desetih glavnih učenk Bude Sakjamunija 91 Gora E'mei se nahaja skoraj 2000 kilometrov daleč od hrama Lingjin, kjer je vodnjak Zavist je zelo resna stvar, ker neposredno vpliva na to ali lahko dokončamo kultivacijo. Če se zavisti ne odstrani, bo vse kar si vzgojil, stalo na majavih nogah. Pravilo je tako: Tisti, ki se tekom kultivacije ne osvobodi zavisti, ne bo dosegel Resničnega dosežka. Morda ste kdaj prej slišali, da je Buda Amitaba govoril o odhodu v raj s karmo. Vendar se to ne bo zgodilo, če se ne osvobodimo zavisti. Lahko se oprosti, če nekdo ne dosega zahtevanega pri nekaterih manj pomembnih vidikih, in odide v raj s karmo, da bi tam nadaljeval kultivacijo, vendar je to absolutno nemogoče, če se ne odstrani zavist. Danes sporočam praktikantom, da si ne smejo zatiskati oči pred tem. Cilj, ki ga želite doseči je kultivacija proti visokim nivojem. Navezanost na zavist je treba eliminirati. Zato sem v tem predavanju posebej obravnaval to vprašanje.
Vprašanje zdravljenja bolezni
Glede vprašanja zdravljenja bolezni –vas jaz ne učim zdravljenja bolezni. Noben pravi Falun Dafa praktikant ne sme zdraviti pacientov. Ko enkrat nekomu ozdraviš bolezen, ti bodo moji Fašeni odvzeli vse stvari v tvojem telesu, ki si jih dobil od Falun Dafe. Zakaj se na to vprašanje gleda tako strogo? Ker je to pojav, ki spodkopava Dafo. Ni le to, da boš načel lastno zdravje; nekaterim ljudem se, čim ozdravijo bolezen, pojavi želja, da bi to ponovili, in zgrabijo vsakega na katerega naletijo, da bi ga zdravili in se na ta način bahali. Ali ni to navezanost? To bo resno oviralo njihovo kultivacijo.
Mnogi lažni čigong–mojstri izkoriščajo željo vsakodnevnega človeka, da bi zdravil paciente, ko se bo naučil čigong. Učili te bodo teh stvari, zatrjujoč, da se bolezni zdravi z emitiranjem čija. Mar ni to smešno? Ti imaš či, in tisti drugi ima či. Kako bi ga lahko zdravil s svojim čijem - morda bo njegov či močnejši od tvojega! En či ne more nadzirati drugega. Ko se v kultivaciji na visokem nivoju razvije Gong, je tisto kar generira visoko–energijska materija, ki resnično lahko zdravi, odbije in obvlada bolezen, vendar ne more odstraniti njenega vzroka. Zato, da bi se zares ozdravila bolezen in bi oseba popolnoma ozdravela, je potrebna nadnaravna moč. Obstajajo posebne nadnaravne moči za zdravljenje vsake posamezne bolezni. Kar zadeva nadnaravne moči za zdravljenje bolezni, vam povem, da jih je več kot tisoč vrst, in da je bolezni toliko kot nadnaravnih moči. Ne glede na to kako spreten si v zdravljenju bolezni, brez teh moči to ne bo delovalo.
Zadnja leta so nekateri ljudje naredili zmedo v krogih kultivatorjev. Med tistimi pravimi čigong–mojstri, ki so nastopili javno zaradi zdravljenja in ohranjanja zdravja, in tistimi, ki so na samem začetku uhodili pot, je kdo učil ljudi zdraviti paciente? Oni so vam vedno ozdravili bolezni ali vam pokazali kako se kultivirajte in ohranite zdravje. Učili so vas nize vaj, da bi se lahko nato sami, skozi vadbo pozdravili. Kasneje so lažni čigong–mojstri stopili v javnost in povzročili zmedo. Vsakdo, ki želi zdraviti paciente s pomočjo čigonga, bo pritegnil obsedenost z duhom ali živaljo – to je nedvomno tako. V okoliščinah, ki so obstajale v tem obdobju, so nekateri čigong–mojstri res zdravili paciente, vendar le zato, da so se podredili spremembam v kozmični klimi tistega časa. Vseeno pa čigong ni veščina običajnih ljudi, in ta fenomen ni mogel večno trajati. Bil je posledica sprememb kozmične klime v tistem času; je le proizvod tistega časovnega obdobja. Kasneje so se nekateri specializirali za učenje drugih v zdravljenju bolezni, na ta način povzročajoč zmedo. Kako bi se lahko neka vsakodnevna oseba v treh ali petih dneh naučila zdraviti bolezni? Nekdo pravi: „Jaz lahko zdravim to ali ono bolezen.” Moram vam povedati, da vsi ti ljudje nosijo obsedajoče duhove ali živali. Ali vedo kaj se jim je naselilo na hrbet? Obsedeni so z duhom ali živaljo, vendar tega ne čutijo. Počutijo se zelo dobro in mislijo, da so zelo sposobni.
Da bi dosegli ta cilj, morajo pravi čigong–mojstri prestati mnogo let izčrpavajoče kultivacije. Ko zdraviš pacienta, si se kdaj vprašal ali imaš takšne silne nadnaravne sposobnosti, da lahko eliminiraš tujo karmo? Ali si kadarkoli prejel kakšen pravi nauk? Ali se lahko v dveh ali treh dneh naučiš zdraviti? Ali lahko zdraviš bolezen z rokami običajne osebe? Navkljub temu, je nek tak lažni čigong–mojster izkoristil tvojo slabost in človeško navezanost. Mar ne želiš zdraviti? Taka oseba bo organizirala uro zdravljenja na kateri se uči nekatere metode kot so či–igla, svetlobna metoda, spuščanje čija, nadomeščanje čija, akupresura, in „metoda lovljenja z roko”. Veliko je metod, ki imajo za cilj le to, da ti vzamejo denar.
Naj spregovorimo o metodi lovljenja z roko. Tisto kar mi vidimo je sledeča situacija. Zakaj ljudje obolevajo? Osnovni razlog za bolezen osebe in vse njene nesreče je karma – karmično polje črne materije. To je nekaj kar je jin (negativno) in nekaj slabega. Tudi ta zla bitja so nekaj negativnega in so popolnoma črna; prihajajo zato, ker jim to okolje ustreza. To je temeljni razlog zakaj se oboleva in osnovni izvor bolezni. Seveda obstajata še dve obliki. Ena je bitje mikroskopskih dimenzij velike gostote, kot grozd karme; druga je tisto, kar so nakopičili predniki, se napaja kot po cevi, je redko, vendar tudi obstaja.
Naj spregovorimo o najpogostejših boleznih. Ko ima oseba nekje tumor, infekcijo, osteoproliferacijo ali podobno, pomeni, da v drugi dimenziji, na tem mestu, obstaja zlo inteligentno bitje. To bitje se nahaja v zelo globoki dimenziji. Navaden čigong–mojster ali običajna nadnaravna moč ga ne moreta zaznati; edino kar oni vidijo je črn či na telesu osebe. Pravilno je reči, da je tam, kjer je črn či, tudi bolezen. Kljub temu pa črni či ni osnovni vzrok bolezni, temveč je bolj kot polje, ki ga oddaja to bitje v drugi dimenziji. Nekateri ljudje govore o praznjenju in odstranjevanju črnega čija – kar naprej, kar izprazni ga kolikor želiš! Malo po tem bo ponovno nastalo. Nekatera bitja so zelo silna in sposobna potegniti nazaj črni či čim se odstrani; sama ga lahko potegnejo nazaj. Ne glede na to kako se uporabi, zdravljenje ni uspešno.
Z vidika nekoga, ki vidi z nadnaravnimi močmi, se pojmuje, da ima mesto, kjer se nahaja črni či, patogeni či. Zdravnik kitajske medicine, bo na tem mestu našel blokirane energijske kanale, ker či in kri ne krožita, zato so energijski kanali zamašeni. Za zdravnika zahodne medicine, bo to mesto pomenilo simptom čira, tumorja, osteofitoze, vnetja, itd – tisto, kar se manifestira v tej dimenziji, ima to obliko. Ko odstraniš to bitje, boš ugotovil, da je v tej dimenziji s telesom vse v redu. Ne glede na to ali je protruzija interverbalnih diskov ali osetofitoza, ko odstraniš to bitje in očistiš polje, se bo zdelo, da je bolezen trenutno ozdravljena. Lahko greš še enkrat na rentgen, da ugotoviš, da je osteofitoza izginila. Osnovni razlog je, da je to bitje proizvajalo ta učinek.
Nekateri ljudje trdijo, da boste v treh do petih dneh lahko zdravili bolezni, če vsa naučijo metode lovljenja z roko. Pokažite mi to svojo metodo lovljenja z roko! Človeška bitja so najšibkejša, medtem, ko je to bitje precej zastrašujoče: lahko te kontrolira in manipulira s teboj kakor se mu zahoče. Z lahkoto ti lahko celo vzame življenje – ti pa trdiš, da ga lahko ujameš z roko. Kako ga boš ujel? Svojimi rokami vsakodnevne osebe ga ne moreš zgrabiti. Lahko grabiš na slepo in ono te bo ignoriralo, smejoč se ti za hrbtom – lovljenje na slepo je tako smešno. Če bi se ga res lahko dotaknil, bi ti v trenutku poškodovalo roke. To bi bila prava rana! Prej sem videl neke ljudi, katerih roke so bile videti normalne – vsak pregled bi pokazal, da so zdravi, in da so njihove roke v redu – vendar oni niso mogli vzdigniti rok, le visele so. Naletel sem na pacienta, katerega telo je bilo poškodovano v drugi dimenziji – kar pomeni, da je bil resnično paraliziran. Če je tvoje telo poškodovano, mar nisi paraliziran? Nekateri me sprašujejo: „Učitelj, ali bom lahko vadil čigong? Imel sem operacijo sterilizacije.” Ali: „Nekaj mi je odstranjeno iz telesa.” Rekel sem jim: „Ni pomembno, kajti tvoje telo v drugi dimenziji ni operirano, in v čigong praksi to telo igra glavno vlogo.” Torej sem pravkar povedal, da ko ga poskušaš ujeti, te bo ignoriralo, če ga ne moreš prijeti. Če se ga dotakneš, ti bo poškodovalo roko.
V podporo velikemu čigong dogodku v državni organizaciji, sem na Sejem orientalske medicine v Pekingu ob dveh priložnostih s seboj pripeljal nekaj praktikantov. Na obeh sejmih je naša praksa najbolj izstopala v primerjavi z drugimi. Na prvi razstavi je bil naš Falun Dafa proglašen za „Zvezdo čigonga”. Na drugi razstavi je bila naša stojnica tako obiskana, da se preprosto nismo vedeli kaj storiti. Pri drugih stojnicah ni bilo veliko ljudi, naša pa je bila obdana z množico. Čakalo se je v treh vrstah: prva vrsta je bila za tiste, ki so se zgodaj zjutraj prijavili za jutranje zdravljenje, drugi je bil za prijavo na popoldansko zdravljenje, in v tretjem se je čakalo na moj avtogram. Mi ne zdravimo bolezni – zakaj smo potem to počeli? Sodelovali smo zato, da bi podprli veliko državno razstavo čigonga in dali svoj prispevek k temu.
Učencem, ki sem jih pripeljal s seboj sem vsakemu dal košček svojega Gong. Vsak je dobil del v obliki grozda energije sestavljenega iz preko sto nadnaravnih moči. Čeprav sem jim z gongom zaščitil roke, so bile roke nekaterih tako pogrizene, da so krvavele in bile polne mehurjev; to se dogajalo celo precej pogosto. Ti stvori so zelo divji. Ali mislite, da bi se jih upali dotaknili z rokami običajne osebe? Poleg tega jih ne morete zagrabiti. To ne gre brez posebne vrste nadnaravne moči, ker čim pomisliš, da bi nekaj storil, oni to v drugi dimenziji vedo: pobegnili bodo, preden jih zgrabiš. Čim pacient stopi skozi vrata, se bo tisto takoj vrnilo, kjer je bilo prej in bolezen se bo povrnila. Tukaj je potrebna nadnaravna moč, ki ga bo tam omejila čim se po njem seže z roko. Ko je omejeno, se uporabi drugo nadnaravno moč, ki so jo nekoč imenovali „Veliki način lovljenja duše”, in ta nadnaravna moč je še močnejša. Z njeno pomočjo je mogoče iz osebe izvleči glavno dušo, nakar se oseba ne bo mogla več niti ganiti. Ta nadnaravna moč ima specifičen namen, in da bi se to bitje ujelo, je dovolj, da se nameri. Poznano je, da čeprav je imel Sun Vukong92 ogromno telo, je Tatagata izkoristil posodo, da ga zmanjša na velikost drobne pike in pokrije z njo. Ta nadnaravna moč ima ta učinek. Ne glede na to, kako veliko ali majhno je to bitje, je v hipu ujeto v roki, postajajoč drobceno.
Poleg tega, je nemogoče kar potisniti roko v telo pacienta in nekaj potegniti iz njega – to bi zmotilo način na katerega razmišljajo ljudje v običajni človeški družbi, kar je absolutno prepovedano. Čeprav je možno, ni dovoljeno. roka, ki se potisne v telo, se nahaja v drugi dimenziji. Zamislite si, da ima nekdo srčno bolezen. Ko ta roka krene proti srcu, da bo ujela bitje, roka v drugi dimenziji prodre v telo, in ga v trenutku ujame. Potem ga ujame zunanja roka, roki se spojita in takrat je končno ujeto. Zelo je zlobno, zato se včasih premetava v rokah in jih poskuša predreti, grize in vrešči. Čeprav v rokah zgleda zelo majhno, bo, če ga izpustiš postalo zelo veliko. To ni nekaj česar se lahko dotakne kdorkoli; brez odgovarjajoče nadnaravne moči se ga ne da dotakniti. Popolnoma drugače je od tega, kot si predstavljajo običajni ljudje.
Seveda se lahko dovoli, da ta vrsta zdravljenja s čigongom obstaja tudi v prihodnosti, kot je obstajala v preteklosti. Vendar mora obstajati pogoj: oseba mora biti kultivator. Tekom kultivacije, se osebi dovoljuje, da iz milosti ozdravi nekaj dobrih ljudi. Vendar jim ne more v popolnosti eliminirati karme, ker nima dovolj močne vrline. Zato bodo težave še vedno obstajale, čeprav bo konkretna bolezen izginila. Običajen čigong–mojster ni nekdo, ki je skozi kultivacijo dosegel Tao; on lahko le odloži bolezen ali jo transformira v neko drugo nesrečo, tako, da se tudi sam ne zaveda tega procesa preložitve. Če se v njegovi praksi vzgaja vzporedno zavest, to pravzaprav počne njegova vzporedna zavest. Praktikanti iz nekaterih praks so lahko zelo poznani, vendar mnogi znani čigong–mojstri nimajo gonga, ker jim Gong raste na telesu vzporedne zavesti. Pomeni, da je nekaterim dovoljeno, da v času kultivacije izvajajo take stvari, ker ostajajo na tem istem nivoju. Vadili so več kot desetletje ali več desetletij ne da bi bili sposobni preseči ta nivo kultivacije. Zato tekom celega svojega življenja sprejemajo paciente. Ker ostajajo na tem nivoju, jim je to dovoljeno. Učencem Falun Dafe je absolutno prepovedano zdraviti paciente. Pacientom lahko berete to knjigo. Če jo je pacient sposoben sprejeti, mu ona lahko ozdravi bolezen. Vendar so rezultati različni glede na količino karme konkretne osebe. 92 Sun Vukong – poznan tudi kot „Kralj opic”, junak dela klasične kitajske književnosti z naslovom Potovanje na zahod
Bolnišnično zdravljenje in zdravljenje s čigongom
Naj spregovorimo o odnosu med bolnišničnim zdravljenjem in zdravljenjem s čigongom. Večina zdravnikov Zahodne medicine ne priznavajo čigonga. Njihovo stališče je, da če čigong lahko zdravi, kaj nam bodo potem bolnice? „Lahko nadomestite naše bolnišnice! Ker lahko vaš čigong zdravi z roko in brez uporabe injekcij, zdravil in hospitalizacije, mar ne bi bilo čudovito, če bi lahko nadomestili naše bolnišnice?” Taka izjava ni razumna niti logična; nekateri ljudje preprosto ne poznajo čigonga. Pravzaprav, zdravljenje s čigongom ne more biti podobno zdravljenju običajnih ljudi, ker ne predstavlja veščine običajnih ljudi – je nekaj nadnaravnega, in kako se lahko dopusti, da bi se nekaj nadnaravnega v veliki meri vpletlo v običajno človeško družbo? Posamezen Buda ima ogromno moč: z eno potezo roke bi lahko izbrisal vse človeške bolezni. Zakaj potem tega ne stori? Poleg tega je mnogo Bud – zakaj svoje milosti ne pokažejo z zdravljenjem vaših bolezni? Zato ker običajna človeška družba mora biti taka kakršna je. Rojevanje, starost, bolezen in smrt so del tega, imajo karmične razloge in so del karmičnega vračanja. Dolg, ki ga dolguješ je treba odplačati.
Zdraviti bolezni drugim bi bilo enako, kot kršiti to načelo, saj bi to pomenilo, da lahko vsakdo dela slaba dela brez kazni. Le kako bi to lahko bilo tako? Kot nekdo, ki se kultivira, čeprav nimaš te velike moči, da bi iz temelja rešil težavo, ti je dopuščeno, da iz usmiljenja ozdraviš pacienta. Ker se je pri tebi pojavilo sočutje in usmiljenje, ti je to dovoljeno. Vendar, če si sposoben to težavo resnično rešiti, ti to ne bo dovoljeno početi na široko, saj bi na ta način resno razrval stanje v katerem se nahaja človeška skupnost – kar ni dopuščeno. Zaradi tega absolutno ni dovoljeno bolnišnic običajnih ljudi nadomestiti s čigongom. Čigong je nekaj nadnaravnega.
Če bi bilo na Kitajskem dovoljeno ustanavljati čigong bolnišnice in bi mnogi veliki čigong–mojstri tu pričeli zdraviti, kaj menite kako bi to izgledalo? To se ne bo zgodilo, ker bolnišnice ohranjajo obstoječe stanje običajne človeške družbe. Če bi se ustanovilo čigong bolnišnice, čigong klinike, čigong domove zdravja in zdravilišča, bi učinkovitost zdravljenja čigong–mojstrov takoj znatno upadla, rezultati zdravljenja pa nenadoma ne bi bili več dobri. Zakaj? Ker delujejo med običajnim ljudmi, mora biti njihov Fa na nivoju običajnih ljudi – oni morajo ostati na nivoju, na katerem je družba običajnih ljudi. Njihova učinkovitost zdravljenja mora biti enaka bolnišnični – zato njihovo zdravljenje ne bi učinkovalo kot bi moralo, in bi tudi oni potrebovali nekaj podobnega kot je nekaj „ponovitev terapij” da bi ozdravili bolezen.
Z ali brez čigong bolnišnic, nihče ne more zanikati, da čigong lahko zdravi. Čigong je že dolgo popularen v javnosti; mnogi so z vadbo dosegli cilj ozdravljenja bolezni in izboljšanja njihovega fizičnega stanja. Ne glede ali je čigong–mojster odložil bolezen ali je drugače obravnavana, je zaenkrat izginila. Z drugimi besedami, nihče ne more zanikati, da čigong lahko zdravi. Večina ljudi, ki obiskuje čigong–mojstre, so tisti s težkimi in zapletenimi boleznimi, ki se jih v bolnišnici ne da ozdraviti – zato odidejo k čigong–mojstrom, da bi preizkusili srečo, in so na koncu ozdravljeni. Tisti, ki se lahko pozdravijo v bolnišnici, ne bodo obiskali čigong– mojstrov; posebno na začetku so vsi razmišljali na ta način. Čigong, pomeni, lahko zdravi, vendar se ga ne more uporabiti kot druge stvari v običajni človeški družbi. Medtem, ko motenje v večjem obsegu absolutno ne sme obstajati, je zdravljenje v manjšem obsegu, tj. nevpadljiva in ne preveč vplivna praksa, nekaj kar je dovoljeno. Najboljši način, da se pozdravimo je, da sami vadimo čigong.
So tudi taki čigong–mojstri, ki trdijo, da bolnišnice ne morejo zdraviti in da je učinkovitost bolnišnične obravnave taka in taka. Kaj naj rečemo o tem? Seveda za to obstajajo raznorazni razlogi. Po mojem mnenju je glavni razlog to, da so ljudske moralne vrednosti do skrajnosti upadle, kar vodi do raznih neobičajnih bolezni, ki jih v bolnišnicah ne znajo ozdraviti, niti ne učinkuje jemanje zdravil. Obstaja tudi veliko lažnih zdravil. Vse to je posledica dejstva, da je človeška družba pokvarjena. Nihče za to ne sme kriviti drugih, ker je vsak prilival olje na ogenj. Zaradi tega, se bodo v kultivaciji vsi srečevali s težavami. Nekaterih bolezni se ne da odkriti v bolnišnici, čeprav je oseba resnično bolna. Nekaterim ljudem se postavlja diagnoze bolezni, katere nimajo imen, saj niso bile videne nikdar prej. V bolnišnicah jih imenujejo „moderne bolezni”. Ali lahko v bolnišnici ozdravijo bolezen? Seveda lahko. Če v bolnišnicah ne bi znali zdraviti, zakaj bi jim ljudje verjeli in odhajali tja na zdravljenje? V bolnišnicah so sposobni zdraviti, vendar njihovi načini zdravljenja pripadajo nivoju običajnih ljudi, medtem, ko so same bolezni nadnaravne. Nekatere bolezni so precej resne, zato v bolnišnicah verjamejo v zdravljenje v zgodnji fazi, kajti ko se bolezen razvije, v bolnišnici postanejo nemočni. Predoziranje zdravil lahko osebo zastrupi. Dandanašnja medicinska obravnava je na isti ravni kot sta naša znanost in tehnologija. Vsi pripadajo nivoju običajnih ljudi, zato tudi imajo učinkovitost kakršna je. Še eno vprašanje je, ki ga je treba razjasniti: vse kar običajno čigong zdravljenje in bolnišnično zdravljenje dosežeta, je to, da se težava, ki predstavlja temeljni vzrok bolezni, le preloži na preostalo polovico življenja ali na kasneje. Oni sploh ne odstranijo karme.
Naj povemo malo o kitajski medicini. Kitajska medicina je zelo blizu zdravljenju s čigongom. V starodavni Kitajski so imeli zdravniki na splošno nadnaravne sposobnosti. Taki so bili tudi veliki medicinski znanstveniki kot Sun Simiao, Huatuo, Li Shizen in Bian Que93. Vsi so imeli nadnaravne sposobnosti, dokumentirane v medicinskih knjigah. Kljub temu so ti izvrstni ljudje danes pogosto izpostavljeni kritiki. Kitajska medicina je nasledila le recepte in izkušnje iz prakse. Starodavna kitajska medicina je bila zelo napredna, njeni dometi pa so bili večji od današnje medicinske znanosti. Nekateri mislijo, da je moderna medicina zelo napredna, z računalniško tomografijo za pregled notranjosti telesa, ultrazvokom, fotografijo in rentgenskimi žarki. Čeprav je lahko moderna oprema precej napredna, pa je z mojega vidika inferiorna v odnosu do starodavne kitajske medicine.
Huatuo je zaznal tumor na možganih Caocaoa94, zato ga je hotel operirati. Caocao je pomislil, da ga ima Huatuo namen ubiti, zato je Hvatuoa zaprl. Na koncu je Hvatuo umrl v zaporu. Ko se je Caocaova bolezen vrnila, se je spomnil Hvatuoa in poslal, da ga privedejo, vendar je bil slednji takrat že mrtev. Kasneje je Caocao zares umrl od te bolezni. Kako je Hvatuo vedel? Videl je. To je nadnaravna sposobnost osebe, ki so jo nekoč imeli vsi veliki zdravniki. Ko je Tretje oko odprto, oseba z ene strani istočasno vidi vse štiri strani človeškega telesa. Od spredaj lahko vidi zadnjo stran, levo in desno. Lahko vidi sloj za slojem in lahko uvidi osnovni vzrok bolezni, ki leži izven te dimenzije. Ali lahko moderna medicinska sredstva dosežejo ta standard? Daleč od tega, da bi lahko – potrebovali bodo še tisoč let! S CT skenerji, ultrazvokom in rentgenskimi žarki, se prav tako lahko pregleda notranjost človeškega telesa, vendar je oprema ogromna, ni prenosna in ne deluje brez elektrike. Tretje oko pa gre, kamor gre njegov lastnik in ne potrebuje izvora energije. Kako jih potem lahko primerjamo?
Nekateri ljudje govore o tem kako je bajna današnja medicina. Jaz nisem prepričan, da je tako, ker se je s starodavnimi kitajskimi travami zares dalo ozdraviti bolezen takoj ko so bile uporabljene. Mnogo je receptov, ki so bili izgubljeni, vendar mnogi niso izgubljeni in so še vedno v uporabi med ljudmi. Ko sam predaval v Čičiharu, sem videl možaka, ki je imel stojnico ob cesti in je pulil ljudem zobe. Na prvi pogled bi se reklo, da prihaja z juga, saj ni bil oblečen kot severo-vzhodnjak. Nikogar, ki mu je pristopil ni zavrnil; odstranil je zob vsakemu, ki je prišel in je imel kup izpuljenih zob. Sama odstranitev zoba ni bil njegov cilj, temveč prodaja zdravila v tekočini. Zdravilo je izparevalo težke, rumene izparine. Ko je odstranjeval zob je odprl stekleničko, in jo dal na lice paciente nasproti mesta kjer je bolni zob. Pacienta bi prosil, da vdihne izparine rumene tekočine, ki je bila le malce porabljena. Stekleničko je zaprl in pospravil. Možak je iz žepa potegnil vžigalico. Govoreč o svojem zdravilu, je z vžigalico potisnil pokvarjeni zob in ta je izpadel. Ni bolelo. Na zobu je bilo le nekaj madežev krvi, vendar 93 Sun Simijao, Huatuo, Li Shizhen, Bian Que – v zgodovini poznani zdravniki kitajske medicine 94 Caocao – kralj enega od treh kraljestev (220 n.š. – 265 n.š.) 125 krvavenja ni bilo, niti bolečin. Razmislimo: vžigalica se zlomi ko se uporabi najmanjša moč, on pa je odstranil zob le z lahnim dotikom z vžigalico.
Dejal sem, da so na Kitajskem še vedno stvari, ki se prenašajo med ljudmi in s katerimi precizni zahodni instrumenti ne morejo tekmovati. Poglejmo čigav postopek je boljši. Njegova vžigalica lahko odstrani zob. Ko namerava zobozdravnik Zahodne medicine izpuliti zob, pacientu najprej vbrizga lokalni anestetik. Injekcije bolijo, ko jo zabada sem in tja in potrebno je počakati, da anestetik prične delovati. Zatem zobozdravnik puli zob s pomočjo klešč. Po preteku precej časa in napora, če zobozdravnik ni pazljiv, se korenina zoba lahko zlomi. Takrat bo zobozdravnik vzel kladivo in prebija, da ga bo izkopal, kar bo pacienta nagnalo, da bo zadrhtel od strahu. Kasneje bo za vrtanje uporabljen natančen instrument. Nekatere ljudi vrtanje tako boli, da skoraj skačejo. Iz zoba bo iztekla precejšnja količina krvi, zato bo pacient nekaj časa pljuval kri. Čigav postopek se vam zdi boljši? Čigav je naprednejši? Moramo upoštevati ne le to kako zgleda pribor, temveč tudi kako učinkovit je. Starodavna kitajska medicina je bila zelo napredna in je današnja Zahodna medicina ne bo mogla dohiteti še mnogo let.
Starodavna kitajska znanost je drugačna od naše sedanje znanosti, katere smo se naučili od Zahoda, ker je šla po drugačni poti, ki bi lahko privedla do drugačnega stanja. Zato starodavne kitajske znanosti ne moremo dojemati na enak način kot dojemamo stvari sedaj. Ker se je starodavna kitajska znanost osredotočila neposredno na človeško telo, življenje in vesolje, neposredno proučujoč te predmete, je imela drugačen pristop. V tistem obdobju, so učenci v šoli vadili meditacijo in se učili pravilno sedeti s prekrižanimi nogami ter dajali težo načinu sedenja. Pozornost so posvečali tudi dihanju in vadbi či med pisanjem s peresom ali čopičem. V vseh poklicih se je verjelo v izpraznitev uma in regulacijo dihanja – tako je bilo stanje celotne družbe.
Nekdo je dejal: „Če bi sledili starodavno kitajsko znanost, ali bi imeli avtomobile in vlake? Bi imeli današnjo modernizacijo?” Rekel bi, da se drugačnih okoliščin, ne da razumeti iz perspektive te sredine – v načinu razmišljanja bi se morala zgoditi revolucija. Če ne bi bilo televizorjev, bi jih imeli ljudje v glavah in bi gledali karkoli bi si poželeli. Imeli bi tudi nadnaravne moči. Če ne bi bilo vlakov in avtomobilov, bi se ljudje lahko dvignili v zrak z mesta na katerem sedijo - ne bi potrebovali dvigala. To bi prineslo drugačen družbeni razvoj, ki ne bi bil nujno omejen s sedanjimi okviri. Leteči krožniki zunajzemeljskih bitij potujejo z nepredstavljivimi hitrostmi, se zmanjšujejo in povečujejo. Oni so osvojili nek drugačnejši način razvoja, ki izhaja iz drugačnega znanstvenega pristopa.